Repov kot

Tragičen julij v Repovem kotu

Prva sobota v juliju leta 2006 je obetala čudovit dan v objemu s soncem obsijanih hribov. Bilo je ravno prav toplo, še ne prevroče. Kot gorski vodnik sem v soteski Predoselj vodil nekaj obiskovalcev. Po končanem vodenju smo odšli v Bistrico na zasluženo kavo. Komaj pa smo jo naročili, že je zazvonil moj prenosni telefon. Iz centra za obveščanje so mi sporočali, da so sprejeli klic planinca, ki je v Repovem kotu iz južne stene Planjave slišal klice na pomoč.

Treba je bilo ukrepati, vendar se mi sporočilo ni zdelo dovolj zanesljivo, da bi zgolj na njegovi podlagi aktiviral helikopter. Že večkrat smo bili opozorjeni: če let helikopterja ni upravičen, stroške zanj krije tisti, ki ga aktivira. Operater, ki mi je zavrtel posneti telefonski pogovor s planincem, pa je bil povsem prepričan, da je informacij za to dovolj. Dogovorila sva se, da bo dežurna helikopterska ekipa z letališča Brnik preverila, kaj se dogaja v steni. Povedal je še, da ekipa ne pozna terena in da bi bilo dobro, da bi šel z njimi kamniški reševalec letalec.

Pričakovali smo lažje reševanje

Vso potrebno opremo sem imel s seboj, zato sem se takoj pripravil za reševanje. Namestil sem si plezalni pas, čelado, radijsko postajo, slušalke z mikrofonom, na pas sem dal nekaj vponk, v nahrbtnik pa še 30 metrov dolgo statično vrv, ID, najlonske trakove, kline in kladivo. S helikopterjem so me pobrali v Bistrici na travniku pri Piknik Centru Pri Jurju. Adrenalina, ki ponavadi spremlja gorsko reševanje, tokrat ni bilo, saj nismo pričakovali težkega reševanja.

Zagozdena v skalni razpoki

Vstopil sem v helikopter in pilota usmerjal proti Repovem kotu. Nad Požganco je bil v smeri proti Planjavskim zelenicam v steni približno 20 metrov nad tlemi človek. Z roko je mahal in kazal naprej v višji del stene. Tam smo videli v kamin zagozdeno dekle. Ni kazalo dobro. Spogledali smo se, saj smo vedeli, da ji ni več pomoči. V steno približno 30 metrov nad ponesrečenko smo se na meter široko polico, obraslo z rušjem, z vitlom spustili dva reševalca letalca in zdravnika reševalca letalca. Hrumeči helikopter se je odmaknil od stene, da smo lahko v miru delali. Dežurna reševalca s seboj nista imela vrvi, zato sem iz nahrbtnika izvlekel svojo in jo privezal za močno ruševo vejo.

V steni je bilo še eno dekle

Hotel sem se že spustiti v steno, ko so nas obvestili, da je v steni še nekdo. Dežurna reševalca sta predlagala, da grem jaz reševat drugo osebo.  Operater v helikopterju je spustil kljuko na vitlu in me potegnil nazaj plovilo. Odmaknili smo od stene, da smo ocenili situacijo. Na ozki polici je bilo na steno naslonjeno drobno bitje.  Glede na to, da je oseba stala, smo predvidevali, da ni težje poškodovana, zato sem se odločil za dvig ponesrečenke s trikotnim reševalnim sedežem. Resnici na ljubo kaj drugega v plovilu tudi ni bilo na voljo, saj sta imela reševalno vrečo dežurna reševalca.

Pilot je helikopter približal steni in zalebdel. Operater me je z višine 30 metrov spustil na polico poleg ponesrečenke. Izpel sem se z vitla, helikopter je zopet zakrožil. Na hitro sem pregledal poškodbe in ponesrečenko vprašal, če jo kaj boli. Odkimala je. Vprašal sem jo, od kod je prišla oziroma padla. Nič ni odgovorila. Bila je v šoku. Ves čas je jokala. Bila je povsem pri miru. S hrbtom je bila naslonjena na steno, desno roko je imela čudno zavito nad glavo,  s prsti se je dotikala stene. Levo roko je imela pod pasom, tudi s to se je dotikala stene. Predvideval sem, da je bila v tem nenaravnem položaju ves čas od nesreče.  Razen odrgnin po rokah nisem opazil drugih poškodb, zato sem ji namestil trikotni reševalni sedež in poklical v helikopter.  Operater je spustil jeklenico s kljuko do naju. Najprej sem zapel ponesrečenko, nato še sebe. Operaterju sem dal povelje, naj dvigne za en meter. S strahom sem opazoval, ali bo z dekletom kaj narobe. Če bi imela poškodovan vrat ali hrbtenico, dviganja v trikotnem sedežu verjetno ne bi zmogla. Vse je bilo v redu, zato naju je operater dvignil v plovilo. Tam se je ulegla na tla in tiho jokala. Ko smo se oddaljili od stene, sem pod njo opazil še poginulega psa. Dekle smo odpeljali v Kamnik, od tam pa z reševalnim vozilom v Ljubljanski klinični center.

Sveta maša na usodnem kraju

V tem času sta dežurna reševalca letalca preminulo dekle pripravila za prevoz, tja pa so zaradi smrti dekleta s helikopterjem pripeljali še policista. Tudi njo so odpeljali v Kamnik. Kasneje smo izvedeli, da je dekle v prepad potegnil pes, ki ga je vodila na povodcu.  Konec julija se je na istem mestu zgodila še ena smrtna nesreča. Ponesrečil se je 37-letni planinec.

En mesec po nesreči me je poklical oče umrlega dekleta. Želel je, da bi mu pokazal kraj nesreče. Nekaj časa sem ga pregovarjal, da ni smiselno obiskovati nesrečnega kraja, ki je bil usoden za njegovo hčer, vendar sem privolil, ker je dejal, da bodo imeli tam sveto mašo.

Med obredom 2. septembra 2006 pa se je iz bližnjega kokrškega sedla spet slišalo hrumenje helikopterja …

Rado Nadvešnik,  Član GRS od 1988 do 2010