KONČANE ZGODBE Alpinizem, GRS

Zgodbe

Kotliška grapa

Izgubljene sledi v zasneženi Kotliški grapi

Decembrski prazniki so bili pred vrati in zima v letu 2005 še ni prav pokazala svojih zob, a vrhove nad Kamniško Bistrico je že prekrila debela bela odeja. Mlad ljubljanski alpinist je v četrtek zjutraj, 16. decembra, končal nočno službo in se kljub utrujenosti odločil, da jo bo mahnil proti bivaku pod Skuto in mogoče, če bo volja, še naprej na Rinke. S sabo je vzel vso opremo za turni smuk in ledno plezanje, domačim pa povedal, da se vrne še isti dan.

Noč je prebudila strah

Tistih nekaj ur dneva je minilo hitro. Padla je že noč, o fantu pa ni bilo ne duha ne sluha. Njegove bližnje je vedno bolj skrbelo in čakanje je postajalo mučno, zato so se v pozni nočni uri obrnili po pomoč. Fanta je bilo treba poiskati. Janez Podjed, načelnik Društva Gorske reševalne službe (DGRS) Kamnik,  je takoj navsezgodaj zjutraj organiziral tri iskalne ekipe, ki so se odpravile za pogrešanim planincem.

Krvav madež v snegu

Ena od ekip je šla proti Kokrskemu sedlu, druga proti Koglu in tretja, v kateri so bili  Boštjan Griljc, Jernej Lanišek in Genadij Štupar, proti Žmavčarjem. Boštjan in Jernej sta se odpravila v Kotliško grapo, Genadij pa je šel po nemarkirani poti proti Žmavčarjem, saj ga je tja vodila gaz v snegu. Ta je zavila v Kotliško grapo in tako so se v zelo zasuti grapi znašli vsi trije. Tam pa so sledi zaradi osipavanja in plazenja snega izginile.

Približno sto metrov pod največjim zaledenelim skokom so našli smučko, nekoliko višje pa se je v belini prikazal krvav madež. Upanje, da bi bil nesrečnik še živ, je izginilo kot sledi v snegu. S snežnimi sondami so začeli iskati na mestih, kjer so ocenili, da bi pogrešani lahko bil zasut. Do večera niso našli ničesar, zato so se vrnili v dolino.

Pod grozečim snežnim plazom

Naslednji dan smo se v društvu odločili za obširnejšo akcijo in za pomoč zaprosili še vljubljansko DGRS. Potek akcije smo natančno načrtovali. Dogovorili smo se, da bosta dva člana opazovala pod ostenjem Turske gore, čisto na robu Kotliške grape. Od tam bosta lahko nadzirala snežni plaz, ki je grozil, da bo pridrvel v grapo in nas vse pokopal.  V predhodnici bo Janez Ažman – Jeti z recco napravo prvi preiskal plazovino. Zraven bo šel še vsaj en vodnik reševalnega psa. Takoj za njo pa bo odšla glavninas snežnimi sondami, lopatami in reševalnim čolnom akijem.

Tri skupine po sledeh nesrečnega fanta

Ob sedmih zjutraj smo se zbrali v Planinskem domu v Bistrici. Načelnik Janez  je razložil, kaj so reševalci ugotovili prejšnji dan, in predal vodstvo akcije meni.  Čakalo me je odgovorno in zelo zahtevno delo, veliko bolj,  kot sem sprva pričakoval.

Prvo skupino, predhodnico, je deset minut čez sedmo odpeljal načelnik Janez s terenskim avtomobilom do Žagane peči. Genadij Štupar, Matjaž Ravnikar, Franc Kogovšek in Janez Kunaver so imeli s sabo reševalne pse, Jeti pa iskalno napravo recco. Zapisnik je vodil Roman Robas. Glavnina je šla na pot slabo uro pozneje. Zadolžena je bila za transport opreme, iskanje s sondiranjem, odkopavanje in transport ponesrečenca. V tej skupini smo bili Cene Berčič, Boštjan Griljc, Vlado Habjan, Damijan Kočar, Dušan Podbevšek, Matej Kladnik, Klemen Miklič, Marko Prezelj, Irena Mušič, predstavnika ljubljanske DGRS Robi Hočevar in Marko Jurič ter jaz kot vodja reševalne akcije. V tretji skupini, ki je odrinila ob 8.30 uri, pa so bili še Jernej Lanišek kot vodja skupine, Janez Petrič, Srečo Podbevšek, Miro Šušteršič, Janez Volkar, Aleš Janžekovič, Tomaž Tišler, Tomo Drolec in Boris Štupar s psom, iz ljubljanskega društva pa dr. Primož Štular, Martin Brus, Ljudmila Kropec, Miha Peternel in Peter Bajec. Opazovalca sta odšla ob 8.10 uri.

Počasen napredek brez uspeha

Želeli smo končat ido 14. ure, saj takrat v steno Brane posveti sonce in se nevarnost proženja plazov poveča. To pa bi bilo lahko za reševalce v grapi usodno. Tako zelo zasute Kotliške grape nisem videl še nikoli.  Na nekaterih skokih je bilo celo do 20 metrov snega. V dveh urah je prva skupina prispela do kraja, kjer smo predvidevali, da je pogrešani zasut. Na desnem robu grape smo odložili nahrbtnike, pomalicali in se organizirali v sonderske skupine. Jeti je tik pod zaledenelim slapom gazil po globokem snegu in z recco napravo nihal v obliki osmice. Sondiranje je bilo veliko napornejše, kot smo pričakovali. Zaradi globokega snega smo se zelo težko gibali, težave smo imeli tudi s starimi društvenimi sondami, ki niso hotele ne v sneg in ne iz njega. Veliko smo jih skrivili ali zlomili. V pol ure smo napredovali komaj za 20 metrov. Jeti se je že vračal. V svojem značilnem slogu je zarjovel: »Tako ne boste nič presondirali! Pojdite po moji sledi navzgor in sondirajte navzdol!« V gosjem redu smo odšli po njegovi gazi visoko pod zaledenel slap. Postavili smo se v vrsto za grobo sondiranje in sondirali v globino 2,4 metra s hrbtom proti dolini. Tako so ostale luknje od sond proste in psi bi tako lažje zavohali zasutega.

Na takšen način smo pregledali prioritetno območje v širini 30, v dolžini pa 300 metrov. Nepregledana so ostala le območja izven vpadnice sledi iz prejšnjega dne (dvometrski pas ob levi in desni strani grape).  Po treh urah napornega dela je bilo večina fantov in mož tako utrujenih, da so odšli na malico, pijačo in tobak. Za nadaljne delo jih nismo mogli več nagovoriti. 

Zakopan skoraj dva metra globoko

Uspel sem zbrati še deset neumornih, da smo nadaljevali z iskanjem na še nepregledanem območju ob robovih grape. Razdelili smo se v štiri skupine. Z Alešem Janžekovičem sva se lotila desnega roba grape in čez nekaj trenutkov je Aleš s čudnim glasom rekel: »Tukaj je nekaj mehkega.«  Obstala sva. Nekaj je našel. Nahrbtnik? Človeka? 

Poklicala sva ostale. Začeli smo hitro kopati, čeprav smo vedeli, da zasutemu ni pomoči. Hitro smo kopali tudi zato, da bi čim prej ugotovili, ali je tu človek ali le del opreme. Če bi našli zgolj opremo, bi to pomenilo, da bo treba iskati naprej. Kopali smo vse bolj previdno. Najprej smo odkrili nahrbtnik, nato pa izgrebli še ponesrečenega alpinista. Zasut je bil 1,8 metra globoko. Ležal je na trebuhu, z glavo navzdol, obrnjen proti steni. Pred glavo je še vedno svetila čelna svetilka. Na nogah je imel dereze, na levi roki je bil s paščkom pritrjen cepin, za katerega je bil zataknjen nahrbtnik.  Fanta smo naložili v nosila UT 2000 in ga odpeljali v dolino.

Smrt mladega alpinista, ki je v gore hodil enako ali še raje kot mi, nas je zelo potrla. A kljub žalosti, ker je ugasnilo mlado življenje, smo si morali priznati, da nam je odleglo, saj je bilo mučnega in nevarnega dela naposled  konec.

Kalška gora

Helikoptersko reševanje v Kalški gori

Minute za zaupanje v Kalški gori

V steni Kalške gore je padel alpinist, so mi 25. oktobra 2008 sporočili iz ljubljanskega Regijskega centra za obveščanje (ReCO). Nesrečnež je padel nekaj metrov globoko in si poškodoval nogo.  Bil sem ravno v avtu, na poti v Kamnik, in dežurna reševalna ekipa je bila zadržana drugje. Kot že večkrat v podobnih primerih, so me hitro povezali z alpinistoma kar v steno.  Soplezalec ponesrečenega mi je prek mobilnika razložil, da se nahajata nekje na sredini smeri severovzhodnega raza Kalške gore. Obljubil sem jima, da pridemo po njiju čez pol ure, medtem pa naj se onadva pripravita tako, da bo reševanje potekalo varno in hitro.

Akciji se je pridružil še društveni zdravnik reševalec letalec Primož Trunk. S helikopterjem slovenske vojske smo odleteli do Kokrškega sedla. Pilot je pot dobro poznal, tudi vrvna ograja je bila že pripravljena. Na poti sem ga moral opozoriti le na jeklenice tovorne žičnice. 

Srhljiv razgled na steno

Pogled s ptičje perspektive na alpinista v steni je bil strašljiv. Ekipa me je hotela odložiti na ozko poličko 20 metrov desno od poškodovanega. To pa mi nikakor ni bilo po volji, saj sem v tej steni že večkrat plezal, zato sem vedel, da je zelo krušljiva. Prebudil se mi je tudi spomin na slabo izkušnjo na mojo prvo helikoptersko reševalno akcijo, ko sem le za las ušel nesreči. Takrat so me namreč odložili med spodnjim in zgornjim stebrom v Brani. Sam in brez varovanja sem moral splezati do zgornjega stebra, kjer je bil poškodovani alpinist. Med plezanjem se je odkrušila ogromna skala in sem se zadnji trenutek ujel za travo.

Iskanje kompromisa v zraku

Tokrat sem torej vztrajal, da me odložijo čim bližje ponesrečencu. Hotel sem, da me spustijo naravnost k njemu, operater v helikopterju pa je, nasprotno, kazal v previsno steno nad helikopterjem. Zaradi propelerja namreč ni mogel priti dovolj blizu stene, kjer bi me lahko spustil do alpinistov. Pokazal sem mu nad previs in zahteval, naj me spusti z večje višine, vendar se ni pustil pregovoriti. Po nekaj dolgih minutah lebdenja ob steni in dogovarjanja smo se odločili za kompromis.

Z jeklenico so me spustili 10 metrov pod alpinista. Ker pa se prej nismo dogovorili o postopku, nisem vedel, ali naj se z jeklenice izpnem ali naj kar vpet splezam do njiju. Nekaj sekund sem čepel in razmišljal, nakar mi je operater naročil,  naj se izpnem.  S helikopterjem so se odmaknili in naredili manjši krog, da se je ekipa malo sprostila zaradi napetosti pri spuščanju v steno.  Do alpinistov sem splezal brez težav. Bila sta vpeta na ločenih sidriščih, približno tri metre narazen. Za dvig sem pripravil poškodovanega alpinista, nepoškodovanemu pa sem povedal, da se ponj še vrnem.

Petdesetmetrsko dvigovanje na varno

Helikopter je zdaj zalebdel še veliko višje kot prej, ko me je spuščal.  V kljuko na jeklenici sem vpel najprej sebe, nato še ponesrečenca in naju izpel iz sidrišča v steni. Operaterju sem dal običajno povelje, naj naju najprej dvigne za en meter, da smo lahko preverili, če sva dovolj odmaknjena od stene.  Dvigniti so naju morali vsaj za 50 metrov, tako da je obstajala nevarnost, da naju bo zavrtelo, a sem to z rokami še pravočasno preprečil.  V helikopter so naju položili z vrtljivo roko vitla. Poškodovanega alpinista sem vpel v varovalno ograjo in ga nato izpel iz kljuke vitla.

V nekaj sekundah rešili še drugega plezalca

Sebe nisem izpenjal, saj sem se takoj vrnil po drugega alpinista. Helikopter je bil tokrat še višje in spust še daljši. Prvotno nezaupanje v ekipi se je razblinilo. Poznali se namreč nismo, na vajah pa se takšni manevri vadijo le do višine, kjer operater še dobro vidi, kaj in kako dela reševalec letalec. Čas, ko je helikopter vpet v steno, mora biti čim krajši, zato je ta del reševanja najbolj kritičen.

V drugo se nisem izpel iz vitla. V že prej pripravljeno popkovino sem vpel alpinista, on pa se je izpel iz sidrišča. Vse je bilo opravljeno v nekaj sekundah. V tem času je Primož že oskrbel poškodovanca. Odleteli smo v Kamnik, kjer nas je čakala dežurna ekipa nujne medicinske pomoči. Glede na to, da smo se z ekipo videli prvič in smo imeli na začetku akcije kar nekaj težav, smo zahtevno reševanje opravili zares dobro.

 

Bela grapa

 

Deset sekund večnosti

 

Marko gazi sneg pred mano, do kolena in še čez . Ima dobro kondicijo in ga le s težavo dohajam. Vreme je jasno a malo vetrovno. Pri koči na Kamniškem sedlu se oblečeva in pomalicava , potem pa ne izgubljava več časa. Imava dokaj čudno željo : sestop po severni steni Kamniškega sedla pod Planjavo, da pogledava , kakšno so razmere v  »Beli grapi«. Če bodo ugodne bova vstopila pa če tudi bivakirava. Iz opazovanja iz Logarske doline sem vedel za grapo desno od Bab, ki vodi z nekaj skoki in ovinki od tal pa do roba stene. V vodniku je tudi opis , kjer piše, da je smer prvi preplezal  Knez in jo ocenil s 30 do 40 stopinjsko naklonino. Po vsem tem sva bila mnenja, da je to najlažja in najbližja povezava s severno steno Planjave.

Pri  »Babah« si malo ogledujeva  in ugotavljava katera grapa bo bolj prava. Ena nama je kar všeč, zato začneva sestopati po njej. Ker imam nerodno naložen nahrbtnik, me čelada žuli v tilnik. Zato jo raje dam kar na glavo, kamor tudi spada. Postaja nama jasno, da v Beli grapi ne bo pravih razmer, saj je  na zmrznjenem in ledenem snegu tudi po pol metra prhkega snega. Kar malo se bojiva, da se ne bo kje kaj zapeljalo. Če ne greva v planjavo, bova šla pa skozi Pastirski pohod ali po kaki drugi smeri nazaj na sedlo; tak je najin dogovor.

Pod nama je leden skok. Oceniva ga z višino pet metrov in naklona 70 do 80 stopinj. Skozi ta skok kar uživava. Malo nižje je zopet skok, višji je in spodaj tudi bolj strm, kar navpičen. Pomisliva na varovanje, toda ker nama gre kar dobro od rok in nog, začneva plezat navzdol. Marko ne pleza za mano, da ne letijo ledeni drobci name, ampak samo opazuje, da bo potem lažje stopil.

Počasi se pomokam navzdol, saj je skok vse bolj in bolj strm. Še kakih pet navpičnih metrov imam do konca. Tam pa se začnejo težave. V roki me že malo navija, pa tudi nog ne čutim. Dobro moram stegniti vrat, da vidim, kam zabijam dereze.

Glej ga zlomka, na tej plati ni ledu, moram bolj po desni strani, tu pa je le kak meter širok pas ledu! Z desno nogo stopim nižje, nato še z levo. Z desno roko zabijem kladvo v višini glave, z levo izderem cepin. Rad bi ga zapičil nekje na levi, toda kamor koli udarim, se led razleti, pod njim pa je gladka skala. V desno roko me že pošteno navija, zato moram hitro nekaj storiti. S cepinom pomerim pol metra od kladiva in že zamahnem. V tem trenutku se kot blisk pojavi vprašanje: »Ali bo led zdržal, ali se ne bo razletel?«

Vendar je že prepozno, da bi karkoli ukrenil. Cepin prileti na odmerjeno mesto, led ne zdrži. Kakšen kvadratni meter ledu se odkruši, cepin in kladivo mi ostaneta v rokah in kot bi me sestrelil, me odnese v prazen prostor za hrbtom.

»Padam, nihče me ne varuje, moram se ustaviti! Vendar kje, hudiča, je cepin, saj je vendar privezan na roki! Ne moram se ustaviti!« Letim po zraku; še preden se odbijem od ledu, opazim skale, proti katerim letim, sedaj že drseč po hrbtu s stegnjenimi nogami naprej.

»Le kako zoprno mora biti, če se z derezami zabijem v kakšno špranjo! Gotovo me bo prevrnilo. Kaj pa, če se razbijem? Še dobro, da sem dal čelado na glavo …«

Zdaj – zdaj pričakujem grozen udarec. Vidim, kako priletim v skale, vendar me nič ne zaboli.

» Kaj je to res konec življenja? Sedaj se bo tudi meni začel vrteti film iz življenja – pa se ne. Le kaj bodo ubogi domači? Kako grenko bo ta vest prodrla v vrste kolegov? Pa koliko težkega dela bo, da me bodo pretovorili iz stene v dolino! Joj, groza, kako mora biti sedaj Marku, ko me tako nemočen gleda? Slišim te, Marko, vpiješ: Rado-o-o …, »ustavi se« pa ne moreš več spraviti iz grla, ki ti ga je stisnila groza tega prizora.«

Spet letim po zraku.

»Takšen je torej konec življenja. Brez strahu, brez bolečine, le obžalovanje, da tako kmalu. Komaj mi je dvajset letin sem začel živeti. Pa sedaj, ko sem naredil izpit za alpinista! Pa toliko je še hribov na svetu! Pa ne samo to, tudi druge stvari so še!«

Spet priletim na tla, tokrat na mehko in menda na hrbet. Sila padca me še kar naprej vrti in sedaj me nekaj odurno mrzlega biča po obrazu. To me strezni. Nič več ne letim po zraku, nič več me ne premetava, sedaj drsim po prhkem snegu z glavo naprej proti dolini.

»Kako strma in kako dolga je ta umirjena grapa? Gotovo je spodaj še kak skok in skale. Fant, sedaj se moraš ustaviti!« Cepin v roki, sicer se pa v takem snegu z njim ne da nič pomagat. Bojč bi rekel: »Ustaviti se je treba takoj!« Tu se ni dalo, saj sem bil več v zraku kot na tleh.

Umirjeno, vendar hitro drsim z glavo naprej.

»Aha, edino to me lahko reši!«

Stegnem obe nogi in v širok razkorak, roki pa ravno tako. Tako me ne more več zavrteti. Dlani tiščim v prhek sneg, nič ne vidim okoli sebe, vse je belo in mrzlo. Dlani mi hoče sila upora potisniti nazaj. Napnem vse sile, tiščim roki naprej in v sneg. Tudi noge tiščim v sneg. Vse to me spominja na delanje skletc v razkoraku, le da so roke stegnjene naprej in obremenjene še na pritisk.

»Glej, čudež, ustavil se bom!«

Še nekaj metrov in obstanem v tem položaju. Negiben sam sebi ne verjamem, da mi je uspelo.

Plazovi prhkega snega še vedno kar polzijo mimo mene. Nekako se obrnem na noge, stopim dva koraka levo od vpadnice, ratišče cepiva zabijem v sneg čisto do konca.

Ne moram verjeti, da sem cel, zato se otipavam in gledam vsako podrobnost. Hlače na levem kolenu so strgane, vidim tudi malo krvi. Gledam, otipavam, a nič drugega ni le plitva odrgnina. Pogledam gor: grapa, zasuta s prhkim snegom, dolga kakih sto metrov in strmina okoli 40 stopinj, po sredini pa žleb, po katerem se še vedno osipava sneg. Nedvomno sem po njem pred nekaj sekundami pridrsel tudi jaz. Marka ne vidim, mora biti nekje na robu. »Le kako ga je groza!«

»Marko, Mark-o-o …!«

»Rado-o-o …, si cel?«

»Cel sem, nič mi ni! Ali boš lahko pršel sem dol?«

»Ja, bom!«

Ta čas, ko pleza Marko po skoku, se malo ogledujem.

Zadnji čas sem se ustavil. Čez osem metrov grapa zavije desno in se konča s strmim skokom. Naravnost je stena, v katero bi prav gotovo priletel.Koliko je skok globok, ne morem ugotoviti s mesta. Nikoli nisem bolje razumel pregovora »Ni težko postati alpinist, težko je postati star alpinist.«

Ker Marka še ne vidim, gazim nekaj deset metrov navzgor in proti levi. Končno ga le zagledam, kako se spušča po strmem skoku in potem še čez enega manjšega. Vmes pa se že šali z vprašanjem: »Kje si se pa naučil tako sestopat?«

Ne morem mu odgovoriti, le nasmejem se. Po grapi hitro prigazi do mene. Nekaj časa se gledava, kar verjeti ne morava drug drugemu. »Ali si hudič, ali si Rado, ali kaj si?«

»Ja, jaz sem, in čisto cel!«

Objameva se kot medveda, najraje bi še zaplesala. Živa sva in cela.

Kaj sedaj ? Iz stene morava. Zdaj sva že nižje od polovice, navzgor ne greva za nobeno ceno , torej navzdol.

Sestopava po zasneženih in zmrznjenih travah, desno od skoka v grapi, gledano v smeri sestopa. Nekaj mest je kočljivih, vendar sedaj, ko sva skupaj, za naju ni ovir. Ko sva pod steno, ugotoviva, da je skok, pred katerim sem se ustavil, visok kakih štirideset metrov, navpičen, leden, levo, desno in spodaj pa skale. Če bi letel čez ta skok, pa nebi odnesel cele kože. Če se ne bi spomnil in če, in če … Skratka, imel sem veliko srečo.

Ko gaziva pod steno sedla , proti Pastirskem prehodu skozi lijak, ugotoviva, da je Marko porabil za sestop pol ure, jez pa le slabih deset sekund. Nakladava kot fotra: Kako drugačno je življenje nekoga, ki je bil z eno nogo že na drugem svetu, pa je zahvaljujoč se sreči živ!

 

Prepisano iz Planinskega vestnika julij – avgust 1987

Repov kot

Tragičen julij v Repovem kotu

Prva sobota v juliju leta 2006 je obetala čudovit dan v objemu s soncem obsijanih hribov. Bilo je ravno prav toplo, še ne prevroče. Kot gorski vodnik sem v soteski Predoselj vodil nekaj obiskovalcev. Po končanem vodenju smo odšli v Bistrico na zasluženo kavo. Komaj pa smo jo naročili, že je zazvonil moj prenosni telefon. Iz centra za obveščanje so mi sporočali, da so sprejeli klic planinca, ki je v Repovem kotu iz južne stene Planjave slišal klice na pomoč.

Treba je bilo ukrepati, vendar se mi sporočilo ni zdelo dovolj zanesljivo, da bi zgolj na njegovi podlagi aktiviral helikopter. Že večkrat smo bili opozorjeni: če let helikopterja ni upravičen, stroške zanj krije tisti, ki ga aktivira. Operater, ki mi je zavrtel posneti telefonski pogovor s planincem, pa je bil povsem prepričan, da je informacij za to dovolj. Dogovorila sva se, da bo dežurna helikopterska ekipa z letališča Brnik preverila, kaj se dogaja v steni. Povedal je še, da ekipa ne pozna terena in da bi bilo dobro, da bi šel z njimi kamniški reševalec letalec.

Pričakovali smo lažje reševanje

Vso potrebno opremo sem imel s seboj, zato sem se takoj pripravil za reševanje. Namestil sem si plezalni pas, čelado, radijsko postajo, slušalke z mikrofonom, na pas sem dal nekaj vponk, v nahrbtnik pa še 30 metrov dolgo statično vrv, ID, najlonske trakove, kline in kladivo. S helikopterjem so me pobrali v Bistrici na travniku pri Piknik Centru Pri Jurju. Adrenalina, ki ponavadi spremlja gorsko reševanje, tokrat ni bilo, saj nismo pričakovali težkega reševanja.

Zagozdena v skalni razpoki

Vstopil sem v helikopter in pilota usmerjal proti Repovem kotu. Nad Požganco je bil v smeri proti Planjavskim zelenicam v steni približno 20 metrov nad tlemi človek. Z roko je mahal in kazal naprej v višji del stene. Tam smo videli v kamin zagozdeno dekle. Ni kazalo dobro. Spogledali smo se, saj smo vedeli, da ji ni več pomoči. V steno približno 30 metrov nad ponesrečenko smo se na meter široko polico, obraslo z rušjem, z vitlom spustili dva reševalca letalca in zdravnika reševalca letalca. Hrumeči helikopter se je odmaknil od stene, da smo lahko v miru delali. Dežurna reševalca s seboj nista imela vrvi, zato sem iz nahrbtnika izvlekel svojo in jo privezal za močno ruševo vejo.

V steni je bilo še eno dekle

Hotel sem se že spustiti v steno, ko so nas obvestili, da je v steni še nekdo. Dežurna reševalca sta predlagala, da grem jaz reševat drugo osebo.  Operater v helikopterju je spustil kljuko na vitlu in me potegnil nazaj plovilo. Odmaknili smo od stene, da smo ocenili situacijo. Na ozki polici je bilo na steno naslonjeno drobno bitje.  Glede na to, da je oseba stala, smo predvidevali, da ni težje poškodovana, zato sem se odločil za dvig ponesrečenke s trikotnim reševalnim sedežem. Resnici na ljubo kaj drugega v plovilu tudi ni bilo na voljo, saj sta imela reševalno vrečo dežurna reševalca.

 

Pilot je helikopter približal steni in zalebdel. Operater me je z višine 30 metrov spustil na polico poleg ponesrečenke. Izpel sem se z vitla, helikopter je zopet zakrožil. Na hitro sem pregledal poškodbe in ponesrečenko vprašal, če jo kaj boli. Odkimala je. Vprašal sem jo, od kod je prišla oziroma padla. Nič ni odgovorila. Bila je v šoku. Ves čas je jokala. Bila je povsem pri miru. S hrbtom je bila naslonjena na steno, desno roko je imela čudno zavito nad glavo,  s prsti se je dotikala stene. Levo roko je imela pod pasom, tudi s to se je dotikala stene. Predvideval sem, da je bila v tem nenaravnem položaju ves čas od nesreče.  Razen odrgnin po rokah nisem opazil drugih poškodb, zato sem ji namestil trikotni reševalni sedež in poklical v helikopter.  Operater je spustil jeklenico s kljuko do naju. Najprej sem zapel ponesrečenko, nato še sebe. Operaterju sem dal povelje, naj dvigne za en meter. S strahom sem opazoval, ali bo z dekletom kaj narobe. Če bi imela poškodovan vrat ali hrbtenico, dviganja v trikotnem sedežu verjetno ne bi zmogla. Vse je bilo v redu, zato naju je operater dvignil v plovilo. Tam se je ulegla na tla in tiho jokala. Ko smo se oddaljili od stene, sem pod njo opazil še poginulega psa. Dekle smo odpeljali v Kamnik, od tam pa z reševalnim vozilom v Ljubljanski klinični center.

Sveta maša na usodnem kraju

V tem času sta dežurna reševalca letalca preminulo dekle pripravila za prevoz, tja pa so zaradi smrti dekleta s helikopterjem pripeljali še policista. Tudi njo so odpeljali v Kamnik. Kasneje smo izvedeli, da je dekle v prepad potegnil pes, ki ga je vodila na povodcu.  Konec julija se je na istem mestu zgodila še ena smrtna nesreča. Ponesrečil se je 37-letni planinec.

En mesec po nesreči me je poklical oče umrlega dekleta. Želel je, da bi mu pokazal kraj nesreče. Nekaj časa sem ga pregovarjal, da ni smiselno obiskovati nesrečnega kraja, ki je bil usoden za njegovo hčer, vendar sem privolil, ker je dejal, da bodo imeli tam sveto mašo.

Med obredom 2. septembra 2006 pa se je iz bližnjega kokrškega sedla spet slišalo hrumenje helikopterja …

Rado Nadvešnik,  Član GRS od 1988 do 2010

Na viharnem Grintovcu

21. december 2003 je bila deževna nedelja. Doma poležavam ob toplem kaminu, gledam risanke z otroki, praznim hladilnik in omaro s slaščicami ter težko čakam na kosilo. Len nedeljski večer zmoti melodija iz mobitela. Kliče načelnik naše GRS postaje. Ura je 18.45.

« Kje si?«

»Doma!«

»Na Grintovcu imamo dva.« Tišina.

»Ja, kako, saj pada dež in zgoraj sneg?«

»A prideš na postajo? Koga naj še pokličem?«

Saj ne morem verjeti! Tako vreme in ljudje tiščijo v hribe! Saj niso pri sebi, le kateri vrag jih žene v hribe. Pristavim vodo za čaj, prosim ženo, da mi ga skuha do konca in nalije v termovko. Spakiram nahrbtnik in že se peljem v Kamnik na bencinski servis, kjer kupim rezervne baterije za svetilko in GPS napravo. Nato naprej na GRS postajo Kamnik. V skladišču naberem grelne vrečke, baterije, vrvi in ostalo opremo. Ker dva kolega še pričakujemo, pohitim še enkrat domov, da dopolnim opremo. V nahrbtnik gredo še dežni plašč, baterija maglight, termovka, spalna in bivak vreča, lopata, sonda, plazovna žolna in kar naenkrat je nahrbtnik premajhen. Zamenjam ga z večjim. Komaj sem gotov, že pripelje Nissan Terano. S terencem se peljemo do koder je mogoče. Ob 21. uri začnemo hoditi s spodnje postaje žičnice na Kokrsko sedlo.

»Gorski tekači imajo od tu do sedla le pol ure!« No, mi pa težak nahrbtnik, težke, trde čevlje, na čelu svetilko, pod nogami pa 'čof ,čof' … Dež lije kot iz škafa. Po nekaj minutah že čutim odtekanje deževnice iz dežnega plašča po stegnih, kolenih in mečih. Zdrsne mi na mokri korenini, ulovim se na roke.

»Le kateri hudič me danes žene v ta breg!«

»Čof, čof …«

Noč, dež, soj svetilk, ki iščejo pot po gozdu in 'čof, čof' pod nogami. Matej ima na sebi vrhunsko goretex jakno, vendar mu je kmalu jasno, da bo moker kot 'miš'. Zato vljudno vpraša:

»A lahko potegnem?«

»Le pojdi, v koči se dobimo,« je moj odgovor. Hodimo hitro, a ne norimo. Za mano Matjaž – policaj, poznava se že dve desetletji. Je reševalec letalec, vodnik lavinskega psa in član gorske policijske enote. Za njim je več kot sto reševanj. Za njim je Vlado, urednik Planinskega vestnika in naš novi član, ki je prestopil iz GRS postaja Ljubljana. Zanj je to prva akcija na naši postaji. On in Matej sta zadnja generacija, ki je opravila izpite za člane GRS, zato jih je potrebno vključiti v delo. In jaz? Poklicni gorski vodnik, inštruktor alpinizma in GRS inštruktor, vodja intervencije. Premišljujem, ali ne bi bilo bolje poklicati naše 'mejaše' iz Kranja in jim prepustiti akcijo na terenu, ki si ga delimo. Dobro, pa naj spijo, saj je deževna noč. Dež se počasi spremeni v sneg, gozda pa noče biti konec. Snega je že deset centimetrov, ko pridemo iz gozda. Saj toliko naj bi ga bilo zvečer na vrhu Grintovca. Preden pridemo na Kokrsko sedlo, zabobni v steni Brane. Bobnar se je oglasil. Zimska soba v Cojzovi koči je mrzla, vlažna in neprijetna, v njej je že Matej.

Slačimo mokre cunje, kombiniramo kaj naj oblečemo, da bomo lahko hodili in da ne bo prevroče in ne premrzlo. Od nas se kadi kot od prepotenih konjev.

»Sem že mislil, da se mi je nekaj vžgalo!« Polnoč je, ko zapiramo zunanja vrata. Vklopim GPS napravo in čakam, da poišče satelite in izračuna svoj položaj. Potem nadaljujemo. V desetih minutah so vlažna oblačila zmrznjena. Hodimo v megli in močnem vetru. Dogovorimo se, da bomo hodili skupaj v vidnem in slišnem polju. Pridemo mimo table odcepa Grintovec – Veliki podi. Zavijemo proti Grintovcu. Megla, noč, veter, sneg na obrazu, stena pred nosom.

»Kam? Levo, desno, gor, dol – ne vem.« GPS pride na pomoč. Gledam v malo napravo velikosti mobitela - vidim puščico na sredini in tanko črto levo.

»Previsoko smo!« Gremo navzdol. Opazim rob poti. Kmalu najdemo markacijo. Hvala ameriški vojski, da si je izmislila tako napravo, vsaj nekaj dobrega iz Amerike. In spet nepoznan teren. GPS kaže, da smo pod potjo. Brez razmišljanja mu verjamemo in iščemo pot v smeri, ki jo kaže. Kmalu smo na poti.

»Pa kaj je res tako strmo?«

»Ne, to ne more biti prav, nekaj je narobe!« Hodimo, hodimo ... markacija!

»Ja, prav je.«

»Pa kaj nismo še v Jamah?«

Pot se vleče v nedogled. Nato se le pojavi smerokaz za Kočno. Zdaj moramo bolj gor.

»Tu nekje je prejšnjo zimo odnesel plaz Klemenca v Kokro.«

Že smo ob kloži napihanega snega. Vzpenjamo se po njeni levi strani do stene, začnem prečiti.

«Puff!«

In že se odpelje izpod mojih nog zavidljiva količina snega.

»Kaj se ne bi raje zavlekli v zavetrje in počakali na umik, ko bomo dovolj časa izpostavljeni viharju na gori!«

»Ne, nikakor, saj je še varno, le hoditi je treba po šolsko!«

Izbiram 'varen' teren pred plazovi.

»Ja, ja, to že, ampak tu je vidljivost le nekaj metrov!«

Hodimo, hodimo, nič ne govorimo. Na obrveh se nabira led. Ko posvetim Mateju v obraz, se kar prestrašim – 'ledeni mož'. Jasno mi je, da od tu ni umika. Če se umaknemo, nismo naredili nič. Smo pa tik pred ciljem. Vendar še ne vemo, za kakšno ceno. Izkušnje so slabe. Možgani narekujejo previdnost in umik. A duh pračloveka lovca in bojevnika ne popusti, tišči v breg, v meglo, v noč, v vihar, na pomoč ljudem na vrhu gore.

»Če pridemo danes v dolino, se ga bomo pa zapili!«

»Puff!«

Že četrti plaz sem sprožil, pa sem še vedno na nogah. Preplezamo strme skale in že smo na rami Grintovca. Zdaj ni več daleč!

»Pa kako hudiča je dolga ta streha!«

Višinomer kaže že 2600 metrov, pa še nismo na vrhu! Tulimo v vihar. Premraženo grlo izdavi le slabotne glasove. Vendar odziv je! Ko posije še snop čelne svetilke, smo končno pri iskanih alpinistih! Ura je 4 zjutraj. Alpinista hodita sem in tja pod vrhom Grintovca. Eden se dere, drugi ima zamrznjena očala, oba pa zebe kot 'psa'. Zadovoljni smo. Po radijski postaji javim v dolino, da smo ju našli in da bomo začeli sestopati.

Sestop bo enostaven, le kdo bi verjel. Kdo bo hodil naprej?

»Najbolje, da ti!« je bil odgovor.

Hodimo, sledim stopinjam, dokler ne izginejo v zasneženo viharno noč. Konec sledi. Hoja po občutku. Mala četica mi sledi. Smo na vrhu sten. Teren je znan. Spuščamo se v meglo, v prepad.

»Stoj! Najbrž tu ni prav!«

Četica se ustavi v strmini, nekateri le na prednjih zobeh derez. Iz nahrbtnika vzamem maglight svetilko. Svetim po stenah, vidim pa le sneženje in prepad. Izgubljeni smo! Bo treba nazaj? Končno uzrem majhno poličko, ki vodi v levo.

»Šlo bo, kar pridite!«

Kaj mi je tega treba! Ko pridem v dolino, bom napisal izstopno izjavo iz GRS Slovenije. To je le prehudo. Tega ne bom vzdržal. Vendar moram preživeti in tudi tisti, ki so za mano. Vem, da mi na polno zaupajo. Kaj je ta 'viharček' na Grintovcu? Če sem prišel iz viharja na K2- ju ...

»Puff!«

Peti plaz. Vzame mi baterijsko svetilko iz rok, vendar še stojim! Matej mi pozneje pove, da sem se peljal vsaj osem metrov. Po plazu iščem baterijo, končno si nekako zamislim, kje je in jo z oklom cepina potegnem iz snega. Zdaj je ne bom več ugašal, naj kar sveti iz plazu, če me še kdaj odnese.

»Pojdimo levo!« pravi četica.

»Ne, ne še!« pravim jaz in nadaljujem v isti smeri.

Vsi sledijo brez komentarja. Končno zavijem levo in že smo na Jamah. Kličem na center, da smo izven večjih nevarnosti in da bomo kmalu pri koči. Zakorakam v globok sneg in spet ne vem ali smo na pravi poti. Aparat govori drugače – smo pod potjo. Gazimo v strmino in se čudimo terenu na Jamah. Tu nekje bi morala biti pot! Hodimo, hodimo, končno markacija! Kloža, hoja po nevarnem terenu, varnostna razdalja in dvom ali smo na pravi poti. Moj mali pregovor – če ne veš kam, pojdi naravnost naprej! Kmalu spet najdem markacijo. Še vedno je noč in vihar. GPS govori, da bomo kmalu na odcepu za Velike pode. Ko smo končno pri tabli vem, da smo 'zmagali'. Tulim v vihar: »Zmagali bomo!«

Ob 7-ih smo pri koči. V zimski sobi damo izgubljenima alpinistoma čaj iz termovk in še malo pomečkane hrane. Nato nadaljujemo pot v dolino Kamniške Bistrice. Čez noč je padlo vsaj pol metra novega snega, ki je mehak in se predira do tal. Pot je zelo neprijetna in nam zvija gležnje, da je groza. Ob 9-ih smo pri avtomobilu, kjer smo začeli. Z rokavicami odstranjujemo sneg z vrat in vetrobranskega stekla. Ustavimo se v gostilni Pri planinskem orlu. Za zajtrk nam dobro ležeta pečenica in pivo. Za intervju nas čaka novinar Dela in Slovenskih novic Mirko Kunšič. Brez odvečnega 'nakladanja', samo gola dejstva. Pot v Kamnik vodi mimo mojega doma. Tam izstopim. Matjaž me vpraša, če bom prišel razložit opremo.

»Ja seveda.«

Moker nahrbtnik vržem v klet, pokličem ženo in že se opravičujem, da grem pospravljat opremo. Preden pridem na postajo, mislim, da tam ne bo nikogar več. Vendar se motim. Tam je še vsa ekipa. Teče pivo in analiza je dolga in izčrpna. Ko pridem domov, se zavlečem na kavč in že me ni. Okoli polnoči me prebudi lakota, zato si pogrejem kosilo, repo in pečenico. Že precej spočit težko zaspim. V glavi se motajo vprašanja, komu sem pomagal, zakaj sem pomagal, koliko je vredno moje delo v tem kapitalističnem času. Ali smo reševalci norci, ki izpostavljamo sebe in svoje družine na rob eksistence, za nekoga, ki se požvižga na varnost?

Okoli božiča prebiram elektronsko pošto. Veliko jo je, a izstopa tista Zvonetova: »Imej moč, da boš kos svojim nalogam.« Poleg pa fotografija – vrhovi gora okovani v sneg – kar mi pomeni: To je vrh, to je špica, ne popustiti in naj ti Bog da moči, da bo res tako!

 

Rado Nadvešnik

Na tej spletni strani uporabljamo lastne analitične piškotke za zbiranje statističnih podatkov z namenom optimizacije uporabniške izkušnje na spletnem mestu. Vse zbrane podatke popolno anonimiziramo. Če obiščete naše spletno mesto in so nastavitve vašega spletnega brskalnika takšne, da dovoljujejo sprejemanje piškotkov, to razumemo kot vašo privolitev, da smemo uporabljati lastne analitične piškotke za zbiranje anonimiziranih podatkov.

V primeru, da želite izvedeti več o piškotkih na naši strani in kako jih lahko izbrišete, kliknite tukaj.

Sprejmem piškotke na tej spletni strani.

EU Cookie Directive Module Information