Na viharnem Grintovcu

21. december 2003 je bila deževna nedelja. Doma poležavam ob toplem kaminu, gledam risanke z otroki, praznim hladilnik in omaro s slaščicami ter težko čakam na kosilo. Len nedeljski večer zmoti melodija iz mobitela. Kliče načelnik naše GRS postaje. Ura je 18.45.

« Kje si?«

»Doma!«

»Na Grintovcu imamo dva.« Tišina.

»Ja, kako, saj pada dež in zgoraj sneg?«

»A prideš na postajo? Koga naj še pokličem?«

Saj ne morem verjeti! Tako vreme in ljudje tiščijo v hribe! Saj niso pri sebi, le kateri vrag jih žene v hribe. Pristavim vodo za čaj, prosim ženo, da mi ga skuha do konca in nalije v termovko. Spakiram nahrbtnik in že se peljem v Kamnik na bencinski servis, kjer kupim rezervne baterije za svetilko in GPS napravo. Nato naprej na GRS postajo Kamnik. V skladišču naberem grelne vrečke, baterije, vrvi in ostalo opremo. Ker dva kolega še pričakujemo, pohitim še enkrat domov, da dopolnim opremo. V nahrbtnik gredo še dežni plašč, baterija maglight, termovka, spalna in bivak vreča, lopata, sonda, plazovna žolna in kar naenkrat je nahrbtnik premajhen. Zamenjam ga z večjim. Komaj sem gotov, že pripelje Nissan Terano. S terencem se peljemo do koder je mogoče. Ob 21. uri začnemo hoditi s spodnje postaje žičnice na Kokrsko sedlo.

»Gorski tekači imajo od tu do sedla le pol ure!« No, mi pa težak nahrbtnik, težke, trde čevlje, na čelu svetilko, pod nogami pa 'čof ,čof' … Dež lije kot iz škafa. Po nekaj minutah že čutim odtekanje deževnice iz dežnega plašča po stegnih, kolenih in mečih. Zdrsne mi na mokri korenini, ulovim se na roke.

»Le kateri hudič me danes žene v ta breg!«

»Čof, čof …«

Noč, dež, soj svetilk, ki iščejo pot po gozdu in 'čof, čof' pod nogami. Matej ima na sebi vrhunsko goretex jakno, vendar mu je kmalu jasno, da bo moker kot 'miš'. Zato vljudno vpraša:

»A lahko potegnem?«

»Le pojdi, v koči se dobimo,« je moj odgovor. Hodimo hitro, a ne norimo. Za mano Matjaž – policaj, poznava se že dve desetletji. Je reševalec letalec, vodnik lavinskega psa in član gorske policijske enote. Za njim je več kot sto reševanj. Za njim je Vlado, urednik Planinskega vestnika in naš novi član, ki je prestopil iz GRS postaja Ljubljana. Zanj je to prva akcija na naši postaji. On in Matej sta zadnja generacija, ki je opravila izpite za člane GRS, zato jih je potrebno vključiti v delo. In jaz? Poklicni gorski vodnik, inštruktor alpinizma in GRS inštruktor, vodja intervencije. Premišljujem, ali ne bi bilo bolje poklicati naše 'mejaše' iz Kranja in jim prepustiti akcijo na terenu, ki si ga delimo. Dobro, pa naj spijo, saj je deževna noč. Dež se počasi spremeni v sneg, gozda pa noče biti konec. Snega je že deset centimetrov, ko pridemo iz gozda. Saj toliko naj bi ga bilo zvečer na vrhu Grintovca. Preden pridemo na Kokrsko sedlo, zabobni v steni Brane. Bobnar se je oglasil. Zimska soba v Cojzovi koči je mrzla, vlažna in neprijetna, v njej je že Matej.

Slačimo mokre cunje, kombiniramo kaj naj oblečemo, da bomo lahko hodili in da ne bo prevroče in ne premrzlo. Od nas se kadi kot od prepotenih konjev.

»Sem že mislil, da se mi je nekaj vžgalo!« Polnoč je, ko zapiramo zunanja vrata. Vklopim GPS napravo in čakam, da poišče satelite in izračuna svoj položaj. Potem nadaljujemo. V desetih minutah so vlažna oblačila zmrznjena. Hodimo v megli in močnem vetru. Dogovorimo se, da bomo hodili skupaj v vidnem in slišnem polju. Pridemo mimo table odcepa Grintovec – Veliki podi. Zavijemo proti Grintovcu. Megla, noč, veter, sneg na obrazu, stena pred nosom.

»Kam? Levo, desno, gor, dol – ne vem.« GPS pride na pomoč. Gledam v malo napravo velikosti mobitela - vidim puščico na sredini in tanko črto levo.

»Previsoko smo!« Gremo navzdol. Opazim rob poti. Kmalu najdemo markacijo. Hvala ameriški vojski, da si je izmislila tako napravo, vsaj nekaj dobrega iz Amerike. In spet nepoznan teren. GPS kaže, da smo pod potjo. Brez razmišljanja mu verjamemo in iščemo pot v smeri, ki jo kaže. Kmalu smo na poti.

»Pa kaj je res tako strmo?«

»Ne, to ne more biti prav, nekaj je narobe!« Hodimo, hodimo ... markacija!

»Ja, prav je.«

»Pa kaj nismo še v Jamah?«

Pot se vleče v nedogled. Nato se le pojavi smerokaz za Kočno. Zdaj moramo bolj gor.

»Tu nekje je prejšnjo zimo odnesel plaz Klemenca v Kokro.«

Že smo ob kloži napihanega snega. Vzpenjamo se po njeni levi strani do stene, začnem prečiti.

«Puff!«

In že se odpelje izpod mojih nog zavidljiva količina snega.

»Kaj se ne bi raje zavlekli v zavetrje in počakali na umik, ko bomo dovolj časa izpostavljeni viharju na gori!«

»Ne, nikakor, saj je še varno, le hoditi je treba po šolsko!«

Izbiram 'varen' teren pred plazovi.

»Ja, ja, to že, ampak tu je vidljivost le nekaj metrov!«

Hodimo, hodimo, nič ne govorimo. Na obrveh se nabira led. Ko posvetim Mateju v obraz, se kar prestrašim – 'ledeni mož'. Jasno mi je, da od tu ni umika. Če se umaknemo, nismo naredili nič. Smo pa tik pred ciljem. Vendar še ne vemo, za kakšno ceno. Izkušnje so slabe. Možgani narekujejo previdnost in umik. A duh pračloveka lovca in bojevnika ne popusti, tišči v breg, v meglo, v noč, v vihar, na pomoč ljudem na vrhu gore.

»Če pridemo danes v dolino, se ga bomo pa zapili!«

»Puff!«

Že četrti plaz sem sprožil, pa sem še vedno na nogah. Preplezamo strme skale in že smo na rami Grintovca. Zdaj ni več daleč!

»Pa kako hudiča je dolga ta streha!«

Višinomer kaže že 2600 metrov, pa še nismo na vrhu! Tulimo v vihar. Premraženo grlo izdavi le slabotne glasove. Vendar odziv je! Ko posije še snop čelne svetilke, smo končno pri iskanih alpinistih! Ura je 4 zjutraj. Alpinista hodita sem in tja pod vrhom Grintovca. Eden se dere, drugi ima zamrznjena očala, oba pa zebe kot 'psa'. Zadovoljni smo. Po radijski postaji javim v dolino, da smo ju našli in da bomo začeli sestopati.

Sestop bo enostaven, le kdo bi verjel. Kdo bo hodil naprej?

»Najbolje, da ti!« je bil odgovor.

Hodimo, sledim stopinjam, dokler ne izginejo v zasneženo viharno noč. Konec sledi. Hoja po občutku. Mala četica mi sledi. Smo na vrhu sten. Teren je znan. Spuščamo se v meglo, v prepad.

»Stoj! Najbrž tu ni prav!«

Četica se ustavi v strmini, nekateri le na prednjih zobeh derez. Iz nahrbtnika vzamem maglight svetilko. Svetim po stenah, vidim pa le sneženje in prepad. Izgubljeni smo! Bo treba nazaj? Končno uzrem majhno poličko, ki vodi v levo.

»Šlo bo, kar pridite!«

Kaj mi je tega treba! Ko pridem v dolino, bom napisal izstopno izjavo iz GRS Slovenije. To je le prehudo. Tega ne bom vzdržal. Vendar moram preživeti in tudi tisti, ki so za mano. Vem, da mi na polno zaupajo. Kaj je ta 'viharček' na Grintovcu? Če sem prišel iz viharja na K2- ju ...

»Puff!«

Peti plaz. Vzame mi baterijsko svetilko iz rok, vendar še stojim! Matej mi pozneje pove, da sem se peljal vsaj osem metrov. Po plazu iščem baterijo, končno si nekako zamislim, kje je in jo z oklom cepina potegnem iz snega. Zdaj je ne bom več ugašal, naj kar sveti iz plazu, če me še kdaj odnese.

»Pojdimo levo!« pravi četica.

»Ne, ne še!« pravim jaz in nadaljujem v isti smeri.

Vsi sledijo brez komentarja. Končno zavijem levo in že smo na Jamah. Kličem na center, da smo izven večjih nevarnosti in da bomo kmalu pri koči. Zakorakam v globok sneg in spet ne vem ali smo na pravi poti. Aparat govori drugače – smo pod potjo. Gazimo v strmino in se čudimo terenu na Jamah. Tu nekje bi morala biti pot! Hodimo, hodimo, končno markacija! Kloža, hoja po nevarnem terenu, varnostna razdalja in dvom ali smo na pravi poti. Moj mali pregovor – če ne veš kam, pojdi naravnost naprej! Kmalu spet najdem markacijo. Še vedno je noč in vihar. GPS govori, da bomo kmalu na odcepu za Velike pode. Ko smo končno pri tabli vem, da smo 'zmagali'. Tulim v vihar: »Zmagali bomo!«

Ob 7-ih smo pri koči. V zimski sobi damo izgubljenima alpinistoma čaj iz termovk in še malo pomečkane hrane. Nato nadaljujemo pot v dolino Kamniške Bistrice. Čez noč je padlo vsaj pol metra novega snega, ki je mehak in se predira do tal. Pot je zelo neprijetna in nam zvija gležnje, da je groza. Ob 9-ih smo pri avtomobilu, kjer smo začeli. Z rokavicami odstranjujemo sneg z vrat in vetrobranskega stekla. Ustavimo se v gostilni Pri planinskem orlu. Za zajtrk nam dobro ležeta pečenica in pivo. Za intervju nas čaka novinar Dela in Slovenskih novic Mirko Kunšič. Brez odvečnega 'nakladanja', samo gola dejstva. Pot v Kamnik vodi mimo mojega doma. Tam izstopim. Matjaž me vpraša, če bom prišel razložit opremo.

»Ja seveda.«

Moker nahrbtnik vržem v klet, pokličem ženo in že se opravičujem, da grem pospravljat opremo. Preden pridem na postajo, mislim, da tam ne bo nikogar več. Vendar se motim. Tam je še vsa ekipa. Teče pivo in analiza je dolga in izčrpna. Ko pridem domov, se zavlečem na kavč in že me ni. Okoli polnoči me prebudi lakota, zato si pogrejem kosilo, repo in pečenico. Že precej spočit težko zaspim. V glavi se motajo vprašanja, komu sem pomagal, zakaj sem pomagal, koliko je vredno moje delo v tem kapitalističnem času. Ali smo reševalci norci, ki izpostavljamo sebe in svoje družine na rob eksistence, za nekoga, ki se požvižga na varnost?

Okoli božiča prebiram elektronsko pošto. Veliko jo je, a izstopa tista Zvonetova: »Imej moč, da boš kos svojim nalogam.« Poleg pa fotografija – vrhovi gora okovani v sneg – kar mi pomeni: To je vrh, to je špica, ne popustiti in naj ti Bog da moči, da bo res tako!

 

Rado Nadvešnik