Deset sekund večnosti

 

Marko gazi sneg pred mano, do kolena in še čez . Ima dobro kondicijo in ga le s težavo dohajam. Vreme je jasno a malo vetrovno. Pri koči na Kamniškem sedlu se oblečeva in pomalicava , potem pa ne izgubljava več časa. Imava dokaj čudno željo : sestop po severni steni Kamniškega sedla pod Planjavo, da pogledava , kakšno so razmere v  »Beli grapi«. Če bodo ugodne bova vstopila pa če tudi bivakirava. Iz opazovanja iz Logarske doline sem vedel za grapo desno od Bab, ki vodi z nekaj skoki in ovinki od tal pa do roba stene. V vodniku je tudi opis , kjer piše, da je smer prvi preplezal  Knez in jo ocenil s 30 do 40 stopinjsko naklonino. Po vsem tem sva bila mnenja, da je to najlažja in najbližja povezava s severno steno Planjave.

Pri  »Babah« si malo ogledujeva  in ugotavljava katera grapa bo bolj prava. Ena nama je kar všeč, zato začneva sestopati po njej. Ker imam nerodno naložen nahrbtnik, me čelada žuli v tilnik. Zato jo raje dam kar na glavo, kamor tudi spada. Postaja nama jasno, da v Beli grapi ne bo pravih razmer, saj je  na zmrznjenem in ledenem snegu tudi po pol metra prhkega snega. Kar malo se bojiva, da se ne bo kje kaj zapeljalo. Če ne greva v planjavo, bova šla pa skozi Pastirski pohod ali po kaki drugi smeri nazaj na sedlo; tak je najin dogovor.

Pod nama je leden skok. Oceniva ga z višino pet metrov in naklona 70 do 80 stopinj. Skozi ta skok kar uživava. Malo nižje je zopet skok, višji je in spodaj tudi bolj strm, kar navpičen. Pomisliva na varovanje, toda ker nama gre kar dobro od rok in nog, začneva plezat navzdol. Marko ne pleza za mano, da ne letijo ledeni drobci name, ampak samo opazuje, da bo potem lažje stopil.

Počasi se pomokam navzdol, saj je skok vse bolj in bolj strm. Še kakih pet navpičnih metrov imam do konca. Tam pa se začnejo težave. V roki me že malo navija, pa tudi nog ne čutim. Dobro moram stegniti vrat, da vidim, kam zabijam dereze.

Glej ga zlomka, na tej plati ni ledu, moram bolj po desni strani, tu pa je le kak meter širok pas ledu! Z desno nogo stopim nižje, nato še z levo. Z desno roko zabijem kladvo v višini glave, z levo izderem cepin. Rad bi ga zapičil nekje na levi, toda kamor koli udarim, se led razleti, pod njim pa je gladka skala. V desno roko me že pošteno navija, zato moram hitro nekaj storiti. S cepinom pomerim pol metra od kladiva in že zamahnem. V tem trenutku se kot blisk pojavi vprašanje: »Ali bo led zdržal, ali se ne bo razletel?«

Vendar je že prepozno, da bi karkoli ukrenil. Cepin prileti na odmerjeno mesto, led ne zdrži. Kakšen kvadratni meter ledu se odkruši, cepin in kladivo mi ostaneta v rokah in kot bi me sestrelil, me odnese v prazen prostor za hrbtom.

»Padam, nihče me ne varuje, moram se ustaviti! Vendar kje, hudiča, je cepin, saj je vendar privezan na roki! Ne moram se ustaviti!« Letim po zraku; še preden se odbijem od ledu, opazim skale, proti katerim letim, sedaj že drseč po hrbtu s stegnjenimi nogami naprej.

»Le kako zoprno mora biti, če se z derezami zabijem v kakšno špranjo! Gotovo me bo prevrnilo. Kaj pa, če se razbijem? Še dobro, da sem dal čelado na glavo …«

Zdaj – zdaj pričakujem grozen udarec. Vidim, kako priletim v skale, vendar me nič ne zaboli.

» Kaj je to res konec življenja? Sedaj se bo tudi meni začel vrteti film iz življenja – pa se ne. Le kaj bodo ubogi domači? Kako grenko bo ta vest prodrla v vrste kolegov? Pa koliko težkega dela bo, da me bodo pretovorili iz stene v dolino! Joj, groza, kako mora biti sedaj Marku, ko me tako nemočen gleda? Slišim te, Marko, vpiješ: Rado-o-o …, »ustavi se« pa ne moreš več spraviti iz grla, ki ti ga je stisnila groza tega prizora.«

Spet letim po zraku.

»Takšen je torej konec življenja. Brez strahu, brez bolečine, le obžalovanje, da tako kmalu. Komaj mi je dvajset letin sem začel živeti. Pa sedaj, ko sem naredil izpit za alpinista! Pa toliko je še hribov na svetu! Pa ne samo to, tudi druge stvari so še!«

Spet priletim na tla, tokrat na mehko in menda na hrbet. Sila padca me še kar naprej vrti in sedaj me nekaj odurno mrzlega biča po obrazu. To me strezni. Nič več ne letim po zraku, nič več me ne premetava, sedaj drsim po prhkem snegu z glavo naprej proti dolini.

»Kako strma in kako dolga je ta umirjena grapa? Gotovo je spodaj še kak skok in skale. Fant, sedaj se moraš ustaviti!« Cepin v roki, sicer se pa v takem snegu z njim ne da nič pomagat. Bojč bi rekel: »Ustaviti se je treba takoj!« Tu se ni dalo, saj sem bil več v zraku kot na tleh.

Umirjeno, vendar hitro drsim z glavo naprej.

»Aha, edino to me lahko reši!«

Stegnem obe nogi in v širok razkorak, roki pa ravno tako. Tako me ne more več zavrteti. Dlani tiščim v prhek sneg, nič ne vidim okoli sebe, vse je belo in mrzlo. Dlani mi hoče sila upora potisniti nazaj. Napnem vse sile, tiščim roki naprej in v sneg. Tudi noge tiščim v sneg. Vse to me spominja na delanje skletc v razkoraku, le da so roke stegnjene naprej in obremenjene še na pritisk.

»Glej, čudež, ustavil se bom!«

Še nekaj metrov in obstanem v tem položaju. Negiben sam sebi ne verjamem, da mi je uspelo.

Plazovi prhkega snega še vedno kar polzijo mimo mene. Nekako se obrnem na noge, stopim dva koraka levo od vpadnice, ratišče cepiva zabijem v sneg čisto do konca.

Ne moram verjeti, da sem cel, zato se otipavam in gledam vsako podrobnost. Hlače na levem kolenu so strgane, vidim tudi malo krvi. Gledam, otipavam, a nič drugega ni le plitva odrgnina. Pogledam gor: grapa, zasuta s prhkim snegom, dolga kakih sto metrov in strmina okoli 40 stopinj, po sredini pa žleb, po katerem se še vedno osipava sneg. Nedvomno sem po njem pred nekaj sekundami pridrsel tudi jaz. Marka ne vidim, mora biti nekje na robu. »Le kako ga je groza!«

»Marko, Mark-o-o …!«

»Rado-o-o …, si cel?«

»Cel sem, nič mi ni! Ali boš lahko pršel sem dol?«

»Ja, bom!«

Ta čas, ko pleza Marko po skoku, se malo ogledujem.

Zadnji čas sem se ustavil. Čez osem metrov grapa zavije desno in se konča s strmim skokom. Naravnost je stena, v katero bi prav gotovo priletel.Koliko je skok globok, ne morem ugotoviti s mesta. Nikoli nisem bolje razumel pregovora »Ni težko postati alpinist, težko je postati star alpinist.«

Ker Marka še ne vidim, gazim nekaj deset metrov navzgor in proti levi. Končno ga le zagledam, kako se spušča po strmem skoku in potem še čez enega manjšega. Vmes pa se že šali z vprašanjem: »Kje si se pa naučil tako sestopat?«

Ne morem mu odgovoriti, le nasmejem se. Po grapi hitro prigazi do mene. Nekaj časa se gledava, kar verjeti ne morava drug drugemu. »Ali si hudič, ali si Rado, ali kaj si?«

»Ja, jaz sem, in čisto cel!«

Objameva se kot medveda, najraje bi še zaplesala. Živa sva in cela.

Kaj sedaj ? Iz stene morava. Zdaj sva že nižje od polovice, navzgor ne greva za nobeno ceno , torej navzdol.

Sestopava po zasneženih in zmrznjenih travah, desno od skoka v grapi, gledano v smeri sestopa. Nekaj mest je kočljivih, vendar sedaj, ko sva skupaj, za naju ni ovir. Ko sva pod steno, ugotoviva, da je skok, pred katerim sem se ustavil, visok kakih štirideset metrov, navpičen, leden, levo, desno in spodaj pa skale. Če bi letel čez ta skok, pa nebi odnesel cele kože. Če se ne bi spomnil in če, in če … Skratka, imel sem veliko srečo.

Ko gaziva pod steno sedla , proti Pastirskem prehodu skozi lijak, ugotoviva, da je Marko porabil za sestop pol ure, jez pa le slabih deset sekund. Nakladava kot fotra: Kako drugačno je življenje nekoga, ki je bil z eno nogo že na drugem svetu, pa je zahvaljujoč se sreči živ!

 

Prepisano iz Planinskega vestnika julij – avgust 1987