KONČANE ZGODBE Alpinizem, GRS Kalška gora

Kalška gora

Helikoptersko reševanje v Kalški gori

Minute za zaupanje v Kalški gori

V steni Kalške gore je padel alpinist, so mi 25. oktobra 2008 sporočili iz ljubljanskega Regijskega centra za obveščanje (ReCO). Nesrečnež je padel nekaj metrov globoko in si poškodoval nogo.  Bil sem ravno v avtu, na poti v Kamnik, in dežurna reševalna ekipa je bila zadržana drugje. Kot že večkrat v podobnih primerih, so me hitro povezali z alpinistoma kar v steno.  Soplezalec ponesrečenega mi je prek mobilnika razložil, da se nahajata nekje na sredini smeri severovzhodnega raza Kalške gore. Obljubil sem jima, da pridemo po njiju čez pol ure, medtem pa naj se onadva pripravita tako, da bo reševanje potekalo varno in hitro.

Akciji se je pridružil še društveni zdravnik reševalec letalec Primož Trunk. S helikopterjem slovenske vojske smo odleteli do Kokrškega sedla. Pilot je pot dobro poznal, tudi vrvna ograja je bila že pripravljena. Na poti sem ga moral opozoriti le na jeklenice tovorne žičnice. 

Srhljiv razgled na steno

Pogled s ptičje perspektive na alpinista v steni je bil strašljiv. Ekipa me je hotela odložiti na ozko poličko 20 metrov desno od poškodovanega. To pa mi nikakor ni bilo po volji, saj sem v tej steni že večkrat plezal, zato sem vedel, da je zelo krušljiva. Prebudil se mi je tudi spomin na slabo izkušnjo na mojo prvo helikoptersko reševalno akcijo, ko sem le za las ušel nesreči. Takrat so me namreč odložili med spodnjim in zgornjim stebrom v Brani. Sam in brez varovanja sem moral splezati do zgornjega stebra, kjer je bil poškodovani alpinist. Med plezanjem se je odkrušila ogromna skala in sem se zadnji trenutek ujel za travo.

Iskanje kompromisa v zraku

Tokrat sem torej vztrajal, da me odložijo čim bližje ponesrečencu. Hotel sem, da me spustijo naravnost k njemu, operater v helikopterju pa je, nasprotno, kazal v previsno steno nad helikopterjem. Zaradi propelerja namreč ni mogel priti dovolj blizu stene, kjer bi me lahko spustil do alpinistov. Pokazal sem mu nad previs in zahteval, naj me spusti z večje višine, vendar se ni pustil pregovoriti. Po nekaj dolgih minutah lebdenja ob steni in dogovarjanja smo se odločili za kompromis.

Z jeklenico so me spustili 10 metrov pod alpinista. Ker pa se prej nismo dogovorili o postopku, nisem vedel, ali naj se z jeklenice izpnem ali naj kar vpet splezam do njiju. Nekaj sekund sem čepel in razmišljal, nakar mi je operater naročil,  naj se izpnem.  S helikopterjem so se odmaknili in naredili manjši krog, da se je ekipa malo sprostila zaradi napetosti pri spuščanju v steno.  Do alpinistov sem splezal brez težav. Bila sta vpeta na ločenih sidriščih, približno tri metre narazen. Za dvig sem pripravil poškodovanega alpinista, nepoškodovanemu pa sem povedal, da se ponj še vrnem.

Petdesetmetrsko dvigovanje na varno

Helikopter je zdaj zalebdel še veliko višje kot prej, ko me je spuščal.  V kljuko na jeklenici sem vpel najprej sebe, nato še ponesrečenca in naju izpel iz sidrišča v steni. Operaterju sem dal običajno povelje, naj naju najprej dvigne za en meter, da smo lahko preverili, če sva dovolj odmaknjena od stene.  Dvigniti so naju morali vsaj za 50 metrov, tako da je obstajala nevarnost, da naju bo zavrtelo, a sem to z rokami še pravočasno preprečil.  V helikopter so naju položili z vrtljivo roko vitla. Poškodovanega alpinista sem vpel v varovalno ograjo in ga nato izpel iz kljuke vitla.

V nekaj sekundah rešili še drugega plezalca

Sebe nisem izpenjal, saj sem se takoj vrnil po drugega alpinista. Helikopter je bil tokrat še višje in spust še daljši. Prvotno nezaupanje v ekipi se je razblinilo. Poznali se namreč nismo, na vajah pa se takšni manevri vadijo le do višine, kjer operater še dobro vidi, kaj in kako dela reševalec letalec. Čas, ko je helikopter vpet v steno, mora biti čim krajši, zato je ta del reševanja najbolj kritičen.

V drugo se nisem izpel iz vitla. V že prej pripravljeno popkovino sem vpel alpinista, on pa se je izpel iz sidrišča. Vse je bilo opravljeno v nekaj sekundah. V tem času je Primož že oskrbel poškodovanca. Odleteli smo v Kamnik, kjer nas je čakala dežurna ekipa nujne medicinske pomoči. Glede na to, da smo se z ekipo videli prvič in smo imeli na začetku akcije kar nekaj težav, smo zahtevno reševanje opravili zares dobro.

 

Na tej spletni strani uporabljamo lastne analitične piškotke za zbiranje statističnih podatkov z namenom optimizacije uporabniške izkušnje na spletnem mestu. Vse zbrane podatke popolno anonimiziramo. Če obiščete naše spletno mesto in so nastavitve vašega spletnega brskalnika takšne, da dovoljujejo sprejemanje piškotkov, to razumemo kot vašo privolitev, da smemo uporabljati lastne analitične piškotke za zbiranje anonimiziranih podatkov.

V primeru, da želite izvedeti več o piškotkih na naši strani in kako jih lahko izbrišete, kliknite tukaj.

Sprejmem piškotke na tej spletni strani.

EU Cookie Directive Module Information