Kotliška grapa

Izgubljene sledi v zasneženi Kotliški grapi

Decembrski prazniki so bili pred vrati in zima v letu 2005 še ni prav pokazala svojih zob, a vrhove nad Kamniško Bistrico je že prekrila debela bela odeja. Mlad ljubljanski alpinist je v četrtek zjutraj, 16. decembra, končal nočno službo in se kljub utrujenosti odločil, da jo bo mahnil proti bivaku pod Skuto in mogoče, če bo volja, še naprej na Rinke. S sabo je vzel vso opremo za turni smuk in ledno plezanje, domačim pa povedal, da se vrne še isti dan.

Noč je prebudila strah

Tistih nekaj ur dneva je minilo hitro. Padla je že noč, o fantu pa ni bilo ne duha ne sluha. Njegove bližnje je vedno bolj skrbelo in čakanje je postajalo mučno, zato so se v pozni nočni uri obrnili po pomoč. Fanta je bilo treba poiskati. Janez Podjed, načelnik Društva Gorske reševalne službe (DGRS) Kamnik,  je takoj navsezgodaj zjutraj organiziral tri iskalne ekipe, ki so se odpravile za pogrešanim planincem.

Krvav madež v snegu

Ena od ekip je šla proti Kokrskemu sedlu, druga proti Koglu in tretja, v kateri so bili  Boštjan Griljc, Jernej Lanišek in Genadij Štupar, proti Žmavčarjem. Boštjan in Jernej sta se odpravila v Kotliško grapo, Genadij pa je šel po nemarkirani poti proti Žmavčarjem, saj ga je tja vodila gaz v snegu. Ta je zavila v Kotliško grapo in tako so se v zelo zasuti grapi znašli vsi trije. Tam pa so sledi zaradi osipavanja in plazenja snega izginile.

Približno sto metrov pod največjim zaledenelim skokom so našli smučko, nekoliko višje pa se je v belini prikazal krvav madež. Upanje, da bi bil nesrečnik še živ, je izginilo kot sledi v snegu. S snežnimi sondami so začeli iskati na mestih, kjer so ocenili, da bi pogrešani lahko bil zasut. Do večera niso našli ničesar, zato so se vrnili v dolino.

Pod grozečim snežnim plazom

Naslednji dan smo se v društvu odločili za obširnejšo akcijo in za pomoč zaprosili še vljubljansko DGRS. Potek akcije smo natančno načrtovali. Dogovorili smo se, da bosta dva člana opazovala pod ostenjem Turske gore, čisto na robu Kotliške grape. Od tam bosta lahko nadzirala snežni plaz, ki je grozil, da bo pridrvel v grapo in nas vse pokopal.  V predhodnici bo Janez Ažman – Jeti z recco napravo prvi preiskal plazovino. Zraven bo šel še vsaj en vodnik reševalnega psa. Takoj za njo pa bo odšla glavninas snežnimi sondami, lopatami in reševalnim čolnom akijem.

Tri skupine po sledeh nesrečnega fanta

Ob sedmih zjutraj smo se zbrali v Planinskem domu v Bistrici. Načelnik Janez  je razložil, kaj so reševalci ugotovili prejšnji dan, in predal vodstvo akcije meni.  Čakalo me je odgovorno in zelo zahtevno delo, veliko bolj,  kot sem sprva pričakoval.

Prvo skupino, predhodnico, je deset minut čez sedmo odpeljal načelnik Janez s terenskim avtomobilom do Žagane peči. Genadij Štupar, Matjaž Ravnikar, Franc Kogovšek in Janez Kunaver so imeli s sabo reševalne pse, Jeti pa iskalno napravo recco. Zapisnik je vodil Roman Robas. Glavnina je šla na pot slabo uro pozneje. Zadolžena je bila za transport opreme, iskanje s sondiranjem, odkopavanje in transport ponesrečenca. V tej skupini smo bili Cene Berčič, Boštjan Griljc, Vlado Habjan, Damijan Kočar, Dušan Podbevšek, Matej Kladnik, Klemen Miklič, Marko Prezelj, Irena Mušič, predstavnika ljubljanske DGRS Robi Hočevar in Marko Jurič ter jaz kot vodja reševalne akcije. V tretji skupini, ki je odrinila ob 8.30 uri, pa so bili še Jernej Lanišek kot vodja skupine, Janez Petrič, Srečo Podbevšek, Miro Šušteršič, Janez Volkar, Aleš Janžekovič, Tomaž Tišler, Tomo Drolec in Boris Štupar s psom, iz ljubljanskega društva pa dr. Primož Štular, Martin Brus, Ljudmila Kropec, Miha Peternel in Peter Bajec. Opazovalca sta odšla ob 8.10 uri.

Počasen napredek brez uspeha

Želeli smo končat ido 14. ure, saj takrat v steno Brane posveti sonce in se nevarnost proženja plazov poveča. To pa bi bilo lahko za reševalce v grapi usodno. Tako zelo zasute Kotliške grape nisem videl še nikoli.  Na nekaterih skokih je bilo celo do 20 metrov snega. V dveh urah je prva skupina prispela do kraja, kjer smo predvidevali, da je pogrešani zasut. Na desnem robu grape smo odložili nahrbtnike, pomalicali in se organizirali v sonderske skupine. Jeti je tik pod zaledenelim slapom gazil po globokem snegu in z recco napravo nihal v obliki osmice. Sondiranje je bilo veliko napornejše, kot smo pričakovali. Zaradi globokega snega smo se zelo težko gibali, težave smo imeli tudi s starimi društvenimi sondami, ki niso hotele ne v sneg in ne iz njega. Veliko smo jih skrivili ali zlomili. V pol ure smo napredovali komaj za 20 metrov. Jeti se je že vračal. V svojem značilnem slogu je zarjovel: »Tako ne boste nič presondirali! Pojdite po moji sledi navzgor in sondirajte navzdol!« V gosjem redu smo odšli po njegovi gazi visoko pod zaledenel slap. Postavili smo se v vrsto za grobo sondiranje in sondirali v globino 2,4 metra s hrbtom proti dolini. Tako so ostale luknje od sond proste in psi bi tako lažje zavohali zasutega.

Na takšen način smo pregledali prioritetno območje v širini 30, v dolžini pa 300 metrov. Nepregledana so ostala le območja izven vpadnice sledi iz prejšnjega dne (dvometrski pas ob levi in desni strani grape).  Po treh urah napornega dela je bilo večina fantov in mož tako utrujenih, da so odšli na malico, pijačo in tobak. Za nadaljne delo jih nismo mogli več nagovoriti. 

Zakopan skoraj dva metra globoko

Uspel sem zbrati še deset neumornih, da smo nadaljevali z iskanjem na še nepregledanem območju ob robovih grape. Razdelili smo se v štiri skupine. Z Alešem Janžekovičem sva se lotila desnega roba grape in čez nekaj trenutkov je Aleš s čudnim glasom rekel: »Tukaj je nekaj mehkega.«  Obstala sva. Nekaj je našel. Nahrbtnik? Človeka? 

Poklicala sva ostale. Začeli smo hitro kopati, čeprav smo vedeli, da zasutemu ni pomoči. Hitro smo kopali tudi zato, da bi čim prej ugotovili, ali je tu človek ali le del opreme. Če bi našli zgolj opremo, bi to pomenilo, da bo treba iskati naprej. Kopali smo vse bolj previdno. Najprej smo odkrili nahrbtnik, nato pa izgrebli še ponesrečenega alpinista. Zasut je bil 1,8 metra globoko. Ležal je na trebuhu, z glavo navzdol, obrnjen proti steni. Pred glavo je še vedno svetila čelna svetilka. Na nogah je imel dereze, na levi roki je bil s paščkom pritrjen cepin, za katerega je bil zataknjen nahrbtnik.  Fanta smo naložili v nosila UT 2000 in ga odpeljali v dolino.

Smrt mladega alpinista, ki je v gore hodil enako ali še raje kot mi, nas je zelo potrla. A kljub žalosti, ker je ugasnilo mlado življenje, smo si morali priznati, da nam je odleglo, saj je bilo mučnega in nevarnega dela naposled  konec.